1. DAN - nedelja

Popoldne smo se zbrali na letališču Jožeta Pučnika, od koder smo z letalom odpotovali na Nizozemsko, natančneje v Amsterdam – mesto greha. Na tamkajšnjem letališču sta nas pričakala  Saskia in Arie. Hotela sta nas odpeljati do kombija, a smo se še prej izgubili na ogromnem  parkirišču na letališču. Ko smo končno našli naš kombi smo se uro in pol vozili do našega cilja – Gorinchema. Tam so nas razvozili po domovih, kjer so nas pričakale družine. Spoznali smo se z vsemi člani vsake posamezne družine. Eva je stanovala pri Kitty, Ana Marija pri Kimberly, Tadej in Klavdija pa sta bila pri Sanne.

2. DAN – ponedeljek

Drugi dan se je pričel že navsezgodaj zjutraj (ob deseti uri). No, vsaj zdelo se nam je tako. Že takoj zjutraj smo se spoznali s tipično nizozemsko kuhinjo. Izvedeli smo, da obstaja zelo veliko vrst sira, ki ga pri nas v Sloveniji ne vidiš nikjer. Prvič smo poskusili »mrvice« na kruhu in tipične nizozemske vaflje. Po dolgem obedu smo se vsi siti odpravili v šolo. Zunaj je padal dež, zato smo vsi pričakovali, da nas bodo starši zapeljali do šole. Vedeli smo, da je na Nizozemskem glavno prevozno sredstvo kolo. Seznanjeni smo bili tudi s tem, da se nizozemski šolarji v šolo vozijo s kolesom. Toda čakalo nas je veliko presenečenje. V šolo smo v dežju morali s kolesom. Seveda je sledilo obilo pritoževanja in jeznih pogledov zaradi frizure in oblačil. Ampak nizozemski dijaki so se samo elegantno usedli na kolo in se kakor da ni nič odpeljali proti šoli. Naš strah, da bomo morali zelo veliko kolesariti, se ni uresničil. Že prej so nas vsi opozarjali, da je do šole zelo daleč in da bo zelo naporna pot. Toda za nas pot ni bila prav nič naporna. Ker je za Nizozemsko tipična ravnina, je za njih največji napor že majhen most. Mi smo se brez sopihanja zapeljali čezenj, toda Nizozemci so se kljub vsakodnevnim podvigom s težavo zapeljali čez most. Za nas pa so bila zelo zanimiva njihova kolesa. So dražja od naših in popravilo tam stane veliko več kot pri nas. Ko sem prvič zagledala kolo, sem pomislila, da sem dobila kolo kakšne pokojne pra-pra-prababice. Toda potem me je čakalo veliko presenečenje, saj so prav vsi imeli takšna kolesa. Tudi ulice so se nam zdele zelo zanimive. Hiše pa so zelo majhne. Največ je bilo vrstnih hiš. Vse nas je zelo presenetilo to, da smo v drugo nadstropje morali plezati po zelo strmih stopnicah.

Ko smo prispeli s kolesi v šolo, nas je tam čakalo prijetno presenečenje, Na vratih so obesili dobrodošli in po celi šoli so bili napisi v slovenskem jeziku. Vsi dijaki so bili obveščeni, da smo na njihovo šolo prišli štirje slovenski dijaki, saj so bile na njihovi oglasni deski naše slike. Najprej so nas zelo lepo sprejeli v šoli, nato pa smo si šolo tudi ogledali. Šola nima gimnazijskega programa, pač pa se tam dijaki izobražujejo za cvetličarje, vrtnarje, kmetijske tehnike, živilske tehnike,.. Po podrobnem ogledu šole pa smo se odpravili ogledat mesto Gorinchem.

3. DAN - Torek

Naš tretji dan na Nizozemskem se je začel z učnimi urami v šoli. Ob 9.15 smo imeli učno uro Nemščine z nizozemskimi dijaki. Pokazalo se je, da imamo v primerjavi z njimi boljše znanje nemščine, čeprav tudi oni niso slabi. Nato smo 2 uri učitelje nadomeščali mi. Dijakom smo predstavili našo Slovenijo, Kranj ter našo gimnazijo. Predstavitve smo imeli pripravljene v Powerpointu in dijakom so se zdele zanimive, saj o Sloveniji ne vejo veliko (nekateri sploh ne vedo kje Slovenija sploh je)

Po napornih učnih urah, smo imeli malico nato pa smo obiskali nizozemsko kmetijo. Kmetija De Groot je ena večjih kmetij v okolišu. Kmetija je bila res ogromna, z veliko različnimi živalmi (krave, ovce, koze, konji). Imajo več ločenih poslopji. Skozi shrambo za mleko smo odšli do velikega prostora, kjer smo si ogledali moderen sistem molže krav.

Kmet nam je razložil potek molže, povedal je tudi, da s tem prihranijo veliko časa, saj se mole veliko število krav na enkrat. Delo z napravo je enostavno in potreben je le 1 človek. Po ogledu naprave smo odšli v hlev, kjer imajo svoj prostor krave. Videli smo posebne staje za teličke in pa velike staje za odrasle živali, ki jih vsak dan molzejo. Nasproti hleva je stalo poslopje s stajami za krave, ki so pravkar povrgle ali pa so breja. So ločene od ostalih krav. Ob stavbi smo videli velike kupe krme za krave in ostale živali. Velikost se z našimi ne more primerjati. Končno smo zaključili z ogledom krav in se odpravili v drugo poslopje, kjer smo videli ovce. Posebno navdušeni smo bili nad mladimi ovčkami.

Po ogledu ovčjih staj smo se spet vrnili h kravam. Tokrat k tistim, ki jim usoda napoveduje prezgodnjo smrt Krav imajo veliko in vse pač ne morejo dočakati naravne smrti, zato določene krave označijo in jih namestijo v posebne staje s katerih jih pošljejo v klavnice.

Nazadnje je sledil še ogled hleva s konji. Dolg, visok, dokaj ozek prostor v primerjavi z ostalimi je imel na levi in desni strani staje s konji. Videli smo tud žrebička. Ob koncu ogleda nas je pričakal čaj in tipični nizozemski vaflji ter piškoti.  Od dolgega ogleda smo bili utrujeni in smo se čaja zelo razveselili. S kombijem smo se nato odpeljali nazaj v Gorinchem od koder smo odšli po domovih in smo preživeli prosto popoldne pri družinah.

.

4. DAN- Sreda

Četrti dan smo sodelovali pri pouku gospodinjstva. Zjutraj smo vsi zaspani prišli v šolo in se nismo nič kaj veselili kuhanja. Sploh si nismo znali predstavljati kaj nas čaka. Ko smo vstopili v učilnico se je naše razpoloženje v hipu spremenilo. Pričakal nas je energični, zabavni učitelj kuhanja ob katere ne moreš ostati resen. S svojo polomljeno angleščino nam je dal navodila za kuhanje. Izvedeli smo, da bomo kuhali za kosilo za učitelje in dijake, ki sodelujejo pri izmenjavi. Vprašal nas je kaj bi radi kuhali. Dali smo nekaj predlogov, nato pa nam je dal denar (»na roke«) in s kolesom smo se odpeljali v bližnjo trgovino kjer smo kupili vse potrebne sestavine za kuhanje. Z nami sta odšla 2 nizozemska dijaka. Od njiju smo izvedeli, da njihove učne ure gospodinjstva vedno potekajo tako. Sami nakupujejo sestavine za kuhanje in vedno dobijo denar v šoli.

Nato smo se odpeljali nazaj v šolo, vrnili preostanek denarja in začeli kuhati. Oblečene morajo imeti zaščitne obleke in kuharske kapice, ki se njim zdijo nekaj popolnoma običajnega, mi pa smo se v njih počutili skrajno neumno. Navadno učenci pripravljene hrane ne pojejo sami ampak jo imajo za malico oz. kosilo učitelji. Včasih učitelji ne pojedo vseh kosil in ostanejo, v tem primeru po objavi povejo, da je ostalo učiteljsko kosilo in dijak, ki se najhitreje javi, dobi to kosilo in ga poje. Tokrat smo za spremembo kosilo jedli tudi dijaki in moram reči, da smo dobro skuhali.

Po kosilu smo odšli na ogled Woudrichem-a. Woudrichem je mestece, do katerega se iz Gorinchema pride z ladjico. Ker smo morali na ladjico nekaj časa čakati, smo se odločili, da se sprehodimo po bližnjem parku. Bilo je zelo zabavno (glej sliko spodaj). Našli smo veliko plezalno mrežo, kjer smo prebudili otroka v sebi in vsi veselo plezali. Tudi učitelji niso bili nobena izjema. Vendar pa je vsega lepega enkrat konec in tudi plezanja je bilo. Prišla je ladjica in nas odpeljala v Woudrichem. Čas med vožnjo smo porabili za fotografiranje, poslušanje glasbe…

V Woudrichenmu smo se sprehodili čez mesto in prišli do dela s stanovanjskimi hišami. Odšli smo na dom k eni izmed profesorjev na Wellantcollege, Annelies na čaj. Včasih je bila v tej hiši policijska postaja, zato je bila še posebno zanimiva.

Po ogledu hiše in čaju smo se odpravili naprej. Zopet peš smo odšli do tipičnega nizozemskega mlina, kjer nas je že čakal mlinar. Tokrat si mlina nismo ogledali le od zunaj ampak smo se podali v njegovo notranjost. Po strmih stopnicah smo se vzpenjali vse višje v mlin in si ogledovali različne dele mlina. Višje ko smo se vzpenjali, bolj zaprašeno in belo je bilo vse, da pajčevin sploh ne omenjam. Izvedeli smo kako nastane moka in kaj sploh je delo mlinarja. Da pa ne se nebi le ogledovali smo tudi sami občutili delček dela v mlinu. Z vrvjo smo iz enega nadstropja v drugega vzdignili vrečo moke in ugotovili, da sploh ni tako lahko kot zgleda.

Vsi prašni od moke smo se nato ustavili še v majhni trgovinici v pritličju mlina. Za spomin smo lahko kupili moko.

Iz mlina smo nato odšli do ribiškega muzeja, kjer smo si ogledali kratek predstavitveni film v nizozemščini ter stalno muzejsko zbirko. Izdelali smo pravo mornarsko vrv. Na koncu ogleda smo bili že zelo utrujeni in končno smo se odpravili nazaj na ladjo, ki nas je odpeljala v Gorinchem. Kar nam je popoldneva še ostalo smo ga preživeli v mestnem jedru, nato pa smo odšli domov k družinam.

5. DAN- Četrtek

Navsezgodaj zjutraj smo se odpeljali s kolesom do šole. Tam nas je čakal minibus, s katerim smo se odpeljali v glavno mesto Nizozemske – Amsterdam. Pot ni bila preveč dolga. Izkoristili smo jo za spoznavanje drug drugega in za učenje nizozemskih in slovenskih pesmi. Mi smo se naučili pesem Shatje mag ik je foto, kar v nizozemščini zveni shhhhraććijee mah ik jeu fooutoou. Mi pa smo naše nizozemske prijatelje naučili pesem Gostilna je moj dom. Naučili smo se tudi nekaj nizozemskih izrazov, ki pa jih raj ne bom omenjala. Ko smo prispeli v Amstersdam, nas je presenetila velikost in mogočnost mesta. Sprehodili smo se po glavnem trgu in po ulicah Amsterdama. Seveda nismo izpustili ulice Red line district. Ker je bilo še zgodaj zjutraj, tam ni bilo veliko ponudbe. Vsi prestrašeni smo zapustili ulico. Naskrivaj nam je uspelo celo nekaj fotografij. Ulico proč od Red line districta pa je bil samostan in velika katedrala.

..kmetija

Po zanimivem čaju (Mici) in po dolgem sprehodu pa smo odšli v muzej Madam Toussauds. Tam smo se slikali z Bushom in z njegovimi kovčki, Bonom, Barackom Obamo, Beyonce, Marlin Monroe, Pussycatdolls, ... Nato pa nas je čakalo zaslužen počitek za naše oči (razen za Tadeja). Odšli smo nakupovat. Našli smo veliko daril za naše starše, prijatelje, … Ko smo izpraznili denarnice, smo se odpravili proti domu. Zopet smo prepevali nizozemske pesmi in se učili nizozemsko izgovorjavo. Ko smo prišli do Gorinchema, pa so nas nizozemski dijaki presenetili s kinom. Skupaj smo preživeli preostanek dneva in izmučeni smo padli v posteljo.

6. DAN - Petek

Čakal nas je še zadnji dan na Nizozemskem. Vsi razočarani in polni pričakovanj smo se prebudili in se odpravili v šolo. Tam smo slovenski dijaki vodili ure. Eva in Ana Marija sta učence učila slovenskih plesov, Tadej in Klavdija pa sta dvanajstletnim otrokom pripovedovala o Sloveniji. Večina jih za Slovenijo še nikoli ni slišala. Nekateri so mislili, da je Slovenija pri Rusiji, nekateri so rekli da ja ob Grčiji. Slišali smo vse možne odgovore, razen pravega ne. Pokazali smo jim filmček o Sloveniji in vsi so bili mnenja, da je Slovenija eden najlepših krajev. Mi Slovenci pa smo bili mnenja, da je Nizozemska eden najlepših krajev. Dijaki so nam pokazali popularno nizozemsko glasbo, mi pa smo jim zavrteli Jana Plestenjaka in Siddharto. Slovenska glasba jim niti približno ni bila všeč. Prav tako so se jim zdeli smešni slovenski folklorni plesi. Naučili smo jih plesati »rašpljo«. Na začetku so bili vsi leseni in smo jih komaj pripravili do premikanja, na koncu pa smo vsi veselo plesali po učilnici in skoraj niso hoteli naprej k pouku. Za razliko od naših dijakov oni ob zvonjenju niso planili iz učilnice ampak so počakali, da smo zaključili svoj program, se poslovili in šele nato odšli.

Po vodenju dveh šolskih ur, pa smo predstavili nizozemsko Amazing Box, ki so jo nizozemski prijatelji prinesli, ko so obiskali Slovenijo. Seveda smo na vse odgovore odgovorili pravilno. Njihova Amazing Box je obsegala: 

• Specullas – njihove tipične piškote iz testa s cimetom…, tulipane, mlin in Delft Blue – modro barvo s katero poslikajo lončke…

 Slovenci pa smo na Nizozemsko v okviru Amazing Box-a odnesli:

• panjsko končnico, čipko, potico, lectovo srce, sliko človeške ribice, kozolec (maketa) in belokranjsko pisanico.

Po opravljenih formalnostih pa smo odšli na bowling. Med vodilnimi sta bile Mici in prof. Mateja Žepič (največji goljufivki). Problem je bil, da je bila proga postrani in da so vsi keglji zato leteli postrani (razen Mici prof. Žepičevi, ki imata očitno krivo roko in jima je vse letelo v pravo smer xD).

Nato smo odšli domov k družinam preživet preostanek zadnjega dne. Pri Sanne smo si ogledali filmčke posnete v Sloveniji, nato pa smo odšli pogledat, kakšne so zabave na Nizozemskem. Ugotovili smo, da niso nič posebnega in da se ne razlikujejo preveč od slovenskih. Starostna omejitev se pojavlja tudi pri njih in večina diskov in barov ima v večernih urah omejitev 18 let. Glede na to, da so bili naši gostitelji še mlajši od nas je bilo še težje priti v kakšen disco, tako da smo se selili iz bara v bar in niso doživeli t.i. nizozemske zabave.

7. DAN - sobota

Zadnji dan pa ni bil všeč prav nikomur. Že navsezgodaj zjutraj smo vstali in se neradi začeli poslavljati od družin. Hitro smo si izmenjali naslove in se vsi neradi poslovili od domačih. Seveda smo doživeli tudi nekaj neprijetnih trenutkov, ampak na koncu smo se vsi s solzami v očeh poslovili od naših nizozemskih prijateljev. Čakala nas je samo še dvourna pot na letališče. Na letališču pa smo ugotovili, da smo malce prezgodnji. Do našega vkrcavanja sta bili še dve uri. Uživali smo v kavi in vroči čokoladi iz Starbucks-a, nato pa se nas je kar 24 potnikov odpeljalo proti Ljubljani. Vsem nam je bilo zelo žal, ker so je naš enotedenski izlet v okviru projekta Comenius zaključil in vsi upamo, da nas bo v prihodnje čakal še kakšen izlet. =)