BORIS PATERNU

Boris Paternu, slovenski literarni zgodovinar in teoretik, se je rodil 5. junija 1926 v Predgradu. Obiskoval je Gimnazijo Kranj, kjer je leta 1946 tudi maturiral. Kot gimnazijec je sodeloval v narodoosvobodilnem boju (NOB). Leta 1951 je diplomiral na oddelku za slavistiko ljubljanske filozofske fakultete, doktorat iz literarnozgodovinskih znanosti pa je zagovarjal leta 1960. Na Filozofski fakulteti je predaval od leta 1961, od leta 1972 kot redni profesor za zgodovino slovenske književnosti.

Od 29. marca 1979 je bil izredni, od 23. maja 1985 pa redni član SAZU. Predaval je na 13 univerzah v tujini (Celovec, Trst) in na večini univerz nekdanje Jugoslavije. Opravljal je številne strokovno-organizacijske naloge. Z referati je sodeloval na mednarodnih slavističnih kongresih (Sofija 1963, Praga 1968, Varšava 1973, Zagreb 1978, Kijev 1983) in konferencah, med drugim na Nobelovem simpoziju (o modernizmu v slovanskih literaturah) v Stockholmu 1985. Organiziral in vodil je mednarodni znanstveni simpozij Obdobja v letih 1979, 1980, 1986 in 1995 in bil urednik simpozijskih zbornikov. S predavanji je pogosto sodeloval na Seminarjih slovenskega jezika, literature in kulture, namenjenih slavistom iz tujine. Od leta 1987 do leta 1991 je bil član glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenija, od leta 1990 do leta 1992 pa član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov. Urednik literarnozgodovinskega dela Slavistične revije je bil od leta 1970 do leta 1996.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predaval do upokojitve leta 1994, tega leta je bil tudi imenovan za zaslužnega profesorja Filozofske fakultete, leta 1996 pa za ambasadorja RS v znanosti. Danes je član komisije za poetiko in stilistiko Mednarodnega slavističnega komiteja, član Research Board of Advisors of the American Biographical Institute, član Society for Slovene Studies (ZDA) in častni član Slavističnega društva Slovenije.

Glavno področje znanstvenega dela: slovenska književnost od 18. stoletja do neposredne sodobnosti in ustrezna literarna teorija. Temeljne usmeritve raziskav: literarna tipologija, sistematika časovnih slogov in evolucijska dinamika literature, še posebej v poeziji. Vodilna črta pozornosti: duhovne in slogovne menjave od klasike do modernizma. Metode dela: skupinski, pa tudi docela individualni projekti, vsi izpeljani do publikacij.

Literarno zgodovino je Paternu prenavljal s postopki imanentne interpretacije ter pozneje sprejemal pobude modernih teoretičnih in metodoloških smeri. Tematsko in jezikovno-stilno obravnavo literarnih del in avtorskih opusov je združeval s strukturnimi in recepcijskimi vidiki v integralno interpretacijo. V literarni zgodovini je raziskoval časovne oziroma obdobne sloge. Prizadeval si je pojasniti evolucijsko dinamiko slovenske literature, zlasti poezije, in v njej odkriti značilne tipološke poteze. Ob tem je teoretično in metodološko utemeljeval svoje poglede in dognanja..

Bibliografija znanstvenih in strokovnih objav obsega v celoti več sto enot, objavljena je v Slavistični reviji 1986 (objave od 1949 do 1986) in v isti reviji 1966 (objave od 1986 do 1996). Viden del razprav in študij je objavljen v tujini (Avstrija, Nemčija, Italija, ZDA, Švedska, Poljska, Češkoslovaška, Sovjetska zveza, Avstralija)

V knjižnih izdajah so izšla dela: Slovenska proza do moderne, Koper 1957, 1965; Slovenska literarna kritika pred Levstikom, Ljubljana 1960; Estetske osnove Levstikove literarne kritike, Ljubljana 1962; Slovenska književnost 1945–1965, poglavje Lirika, 220 strani, Ljubljana 1967; Pogledi na slovensko književnost, I. in II. knjiga, Ljubljana 1974; France Prešeren in njegovo pesniško delo, I. in II. knjiga, Ljubljana 1976/77; Na zeleni strehi vetra – Auf dem grünen Dach des Windes, Celovec - Klagenfurt 1980 (dvojezična antologija sodobne slovenske lirike s spremno študijo); Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Ljubljana 1989;

Modeli slovenske literarne kritike (od začetkov do 20. stoletja), Ljubljana 1989; Razpotja slovenske proze, Novo mesto 1993; France Prešeren – ein slowenischer Dichter 1800–1849, München 1994 (slovenska varianta France Prešeren 1800–1849, Bled 1994); Edvard Kocbek, Aschenglut, Klagenfurt 1996 (antologija s spremno študijo); Slovensko pesništvo upora 1941–1945, knjige I.–V., Ljubljana 1987, Novo mesto 1995, 1996, 1997 (antologija z razpravo), France Prešeren, Poeta sloveno, Gorica 1999; Od ekspresionizma do postmodernizma, Ljubljana 1999; France Prešeren, Pesmi in pisma (izbor s študijo in razlagami); Književne študije I., Ljubljana 2001; Književne študije II. Ljubljana 2006.

Priznanja: nagrada Sklada Borisa Kidriča (1965); nagrada Borisa Kidriča za izjemne dosežke v znanosti (1981); Župančičeva nagrada mesta Ljubljane, skupinska (1981); nagrada vstaje slovenskega naroda (1987).

Odlikovanja: red dela s srebrnim vencem (1965), red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1963), red dela z rdečo zastavo (1980); srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1997).